Mangiti

Mangiti
Emir Alim Kan, zadnji vladar in zadnji poglavar Mangitske dinastije
Starševska družina	Bordžigini
Država	Hamag Mongol Mongolsko cesarstvo Zlata horda Nogajska horda Buharski emirat
Današnje območje	Azija Evropa
Ustanovljeno	zgodnje 11. stoletje
Ustanovitelj	Princ Mangkutaj (ustanovitelj) Nogaj Kan (dinastijo je združil z rodbino nogajskih kanov, s čimer je nastala Mangitska dinastija. Legitimnost je črpala iz izročil Zlate horde in cesarske rodbine Bordžiginov) Mohamed Rahim (ustanovil uzbeško Mangitsko dinastijo in po smrti Abu al-Fajza Kana leta 1747 postaj atalik Buhare)
Zadnji vladar	Sajid Mir Mohamed Alim Kan
Zadnji vodja	Alim Kan
Nazivi	kan emir sajid
Tradicije	tengrizem, kasneje sunitski islam
Razpad	30. avgust 1920
Odstavitev	28 April 1944
Mlajše veje	Nogajska dinastija, uzbeška Mangitska dinastije

Mangiti (čagatajsko منقت, latinizirano: Manqït) ali Mangudi (mongolsko Мангуд, latinizirano: Mangud) so bili prvotno mongolski klan in od 14. stoletja vladajoča muslimanska hiša v Srednji Aziji. Od leta 1785 do leta 1920 je vladala v Buharskem emiratu.

Izvor in Nogajci

Mangiti so bili prvotno mongolski klan, ki se je do 14. stoletja popolnoma poturčil in se naselil med drugim med rekama Volgo in Embo. V tem času so bili Mangiti tesno povezani z Nogajsko hordo. Okoli leta 1400 je bil za vladarja Nogajske horde imenovan Edigej (umrl 1419), Mangit in vplivni emir Bele horde.

Razmerja med Nogajci in Mangiti niso povsem jasna, tako kot ni jasna vzajemna raba imen Nogajec in Mangit v različnih ruskih, krimsko-tatarskih in osmanskih virih iz 15. stoletja. V perzijskih in turških virih se Nogajska horda imenuje Ulus Mangit (Država Mangitov). Osebnih povezav med klanoma ni mogoče povsem izključiti.

Odhod v Buharo

V 15. in 16. stoletju so se skupine Nogajcev in Mangitov pod vodstvom več emirjev iz Edigejeve dinastije selile čez južnoruske stepe. Sprva so imeli središče v Uralskem gorovju med Astrahanskim kanatom in Malo Nogajsko hordo.

Druga skupina Nogajcev in Mangitov je okoli leta 1500 skupaj z Uzbeki prodrla vse do Karšija in Buhare. Domneva se lahko, da so jim med 16. in 18. stoletjem sledile nadaljnje skupine. Ko je Astrahanski kanat leta 1555 padel v roke Ruskega carstva, je astrahanski kan pobegnil v Uzbeški kanat in se poročil v tamkajšnjo vladajočo družino.

Ataliki v Buhari

Ko je dinastija Džanidov, ki je prav tako izvirala iz Astrahana, od leta 1598 do 1785 vladala v Buharskem kanatu, so imeli Mangiti tam precejšen vpliv.

Mangiti so od leta 1714 opravljali funkcijo atalika, primerljivo s funkcijo regenta. Poglavar Mangitov je bil Mohamed Hakim Beg, po njegovi smrti leta 1743 pa ga je nasledil sin Mohamed Rahim. Med perzijskim napadom na Buharski kanat leta 1740 sta se oba pogajala o pogojih podreditve Nadir Šahu. Rahim je nato vsaj štiri leta služil perzijskemu vladarju, sodeloval v perzijski kampanji na Kavkaz in leta 1746 poveljeval kazenski odpravi proti Buhari.

Vladavina v Buharskem emiratu

Leta 1747 je Mohamed Rahim Bi po atentatu na Nadirja Šaha ukazal umoriti Abula Faiza, zadnjega pravega džingiškega vladarja Buharskega kanata. Sam je nato vladal več let, še vedno kot atalik z različnimi nemočnimi kani, dokler se ni leta 1756 razglasil za vladarja. Po drugih virih je prestol zasedel že leta 1753 in namesto naziva kan uvedel naziv emir. Vladal je do leta 1758. Bil je prvi nedžingiški vladar Buhare.

Od leta 1758 do 1785 je emiratu vladal Abul Gazi, vendar je bil tudi on odvisen od Džanidov. Vladarji so se zdaj namesto na mongolska sklicevali na islamska načela. Masum Šah Murat (umrl 1799), Abul Gazijev zet, je dokončno odstavil Džanide in nadzoroval uradni prehod Buharskega kanata v Buharski emirat. Bil je blizu dervišem. Leta 1788 je izvedel svoj zadnji napad na Iran, zavzel Merv, uničil jezove Murgab in deportiral iransko prebivalstvo.

Od leta 1866 do 1868 je bil buharski emir Muzafar ad-Din tarča ruskih napadov. Emir je bil prisiljen prepustiti Samarkand Rusiji in plačati vojno odškodnino v višini današnjih 0,75 milijona evrov. Rusija je nadzirala vse zunanje odnose emirata, emir sam pa je dobil cesarjevega generalnega adjutanta. Buharski emirat zaradi političnih razlogov ni bil razpuščen.

Mangitska dinastija je v Buhari vladala do leta 1920.

Vladarji Buharskega emirata

Uradni naslov	Osebno ime	Vladanje
Atalik I اتالیق‎	Hudajar Beg خدایار بیگ‎	?
Atalik II اتالیق‎	Mohamed Hakim محمد حکیم‎	?–1747
Atalik III اتالیق‎	Mohamed Rahim محمد رحیم‎	1747–1753
Emir I امیر ‎	Mohamed Rahim محمد رحیم‎	1753–1756
Kan خان‎	Mohamed Rahim محمد رحیم‎	1756–1758
Atalik IV اتالیق‎	Danijal bij دانیال بیگ‎	1758–1785
Emir masum امیر معصوم‎	Šahmurad شاہ مراد بن دانیال بیگ‎	1785–1800
Emir II امیر ‎	Hajdar bin Šahmurad حیدر تورہ بن شاہ مراد‎	1800–1826
Emir III امیر ‎	Mir Husein bin Hajdar حسین بن حیدر تورہ ‎	1826–1827
Emir IV امیر ‎	Umar bin Hajdar عمر بن حیدر تورہ ‎	1827
Emir V امیر ‎	Nasr-Alah bin Hajdar Tora نصراللہ بن حیدر تورہ ‎	1827–1860
Emir VI امیر ‎	Muzafar bin Nasrulah مظفر الدین بن نصراللہ ‎	1860–1885
Emir VII امیر ‎	Abdul-Ahad bin Muzafar al-Din عبدل احد بن مظفر الدین ‎	1885–1910
Emir VIII امیر ‎	Mohamed Alim Kan bin Abdul-Ahad محمد عالم خان بن عبدل احد ‎	1910–1920
Buharska ljudska sovjetska republika strmoglavi buharske emirje in vzpostavi sovjetsko oblast.

• Rožnati vrstici označujeta vladarja, ki sta bila prednika, učitelja (atalika) in vezirja buharskih kanov.
• Zeleni vrstici označujeta vladarja, ki sta prevzela oblast od Džanidov in postavila marionetne kane.

Viri

• Marion Linska, Andrea Handl, Gabriele Rasuly-Paleczek: Einführung in die Ethnologie Zentralasiens, Skriptum. Wien, 2003. Pridobljeno 14. marca 2020.
• Jürgen Paul: Zentralasien. Frankfurt am Main 2012, Neue Fischer Weltgeschichte, Band 10.
• Anke von Kügelgen. Die Legitimierung der mittelasiatischen Mangitendynastie in den Werken ihrer Historiker. Orient-Institut, Istanbul, 2002. ISBN 3899132432.